PRVI DAN - A TO JE TO?

Na to popotovanje smo se odpravile Atena, Klara, Uma in Živa, dijakinje 4. letnika programa veterinarski tehnik, v spremstvu veterinarke Urške Petek. Dan smo začeli z vožnjo do letališče, kjer smo morale na let čakati 3 ure. Čas smo si krajšale z igranjem remija in z opazovanjem vzleta letal.

Ko smo prispele na letalo, smo morale osvežiti znanje kako leteti in kako se vesti na letalu. Uma je Klaro podučila, da se v primeru slabosti bruha v vrečko in ne na njen nov pulover, kupljen izrecno za to odpravo. Njen odgovor je bil: “A to je to!?”. Let je kljub zamudi potekal brez drugih incidentov.

Po pristaku pa se je začel maraton, saj smo skoraj smo zaumudile vlak. Pretekle smo pol letališča – S TEEEŽKIMI KOVČKI. Urška in Uma sta zadnji trenutek kupile karte z nekaj komplikacijami (kupile sta jih 5, ampak sta dobili le 3 in sta morali karte še enkrat naročiti). Zadnjo minuto smo ujele vlak in sledila je 40 min vožnja do glavne železniške postaje. Ko smo prispele v center Madrida, smo morale ujeti naslednji vlak. Spet nas je čakala dolga vožnja (2 uri in pol). Na poti smo si zaželele igrati karte, ampak na žalost nismo sedele skupaj. Atena je nato pogumno stopila do mladeniča in ga vprašala če lahko zamenjata sedež. Ta se je s prva zelo prestrašil, a se je nato strinjal. Ko smo že mislile, da nas ne more nič več ustaviti, je prišel “karta mož”. Rekel je, da se moremo presesti, saj je Umin kovček oviral evakuacijsko pot. Presedle smo se in kljub ekstremni lakoti (Uma je skoraj postala kanibal) zaigrale par “rund” remija. Ko smo končno prispeli v Medino del Campo, smo odhitele do apartmaja, odložile stvari in sestradane poiskale najbližjo picerijo. Uspešno smo v španščini naročile pico (pantomima + google translate) in ugotovile, da v Španiji nimajo cedevite. Ko smo pojedle, je natakar po njihovo spet uporabil frazo: “A to je to?”. Site smo se vrnile v apartma in kmalu odšle spat. P.S.: Apartma je res lep. “To je to” za ta dan 